ščepèc -pcà in ščèpec -pca tudi ščêpec -pca [prvi dve oblikičəp] m (ə̏ ȁ; ə̀; é)
1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov:pokaži, kaj je ščepec / dati prste v ščepec; v ščepcu je prinesla pesek
2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov:jedi dodati ščepec popra, soli; ponudil mu je ščepec tobaka / vsega je komaj za ščepec zelo malo // ekspr. zelo majhna količina česa sploh:za večerjo je imela ščepec riža / niti ščepca cimeta nima doma prav nič; pren. hoče vsaj ščepec sreče ● ekspr. njegovo govorjenje nima niti ščepca soli je zelo neumno, vsebinsko prazno