šklepetáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati kratke, odsekane glasove ob udarjanju enega dela ob drugega

  1. a) zaradi slabega prileganja, slabe pritrjenosti: okna, vrata šklepetajo ob vsakem stresljaju; grmelo je, da so šipe šklepetale / po cesti so šklepetali vozovi so se šklepetaje premikali
  2. b) zaradi drgetanja: zobje jim šklepetajo od mraza, strahu / ekspr. šklepetati s čeljustmi
  3. c) ekspr. zaradi udarcev, delovanja sploh: za hribom je šklepetala strojnica

šklepetáje: vrata so se šklepetaje odprla

šklepetajóč -a -e: šklepetajoč z zobmi, mu je odpirala; šklepetajoča okna



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek