tatvína -e ž (í) odvzem česa s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in vednosti lastnika: tatvine so se razširile po mestu; prijaviti tatvino; biti zaprt zaradi tatvine; tatvine v trgovinah / storiti, zagrešiti tatvino / zalotili so ga pri tatvini kraji // drobna tatvina / duhovna tatvina
 
jur. roparska tatvina pri kateri zasačeni tat uporabi silo ali ogroža življenje koga, da bi obdržal ukradeno stvar; simulirana tatvina z namenom, da se prikrije poneverba; vlomna tatvina izvršena z vlomom



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek