téhten -tna -o prid., téhtnejši (ẹ́) 

  1. 1. ki ima velik pomen, veliko vrednost: tehten članek, prispevek; sporočilo je tehtno / tehtna odločitev; njegova beseda je tehtna / tehten sodelavec, ustvarjalec / kulturno, politično tehtno središče pomembno // ki izraža, kaže, da se čemu pripisuje tak pomen, taka vrednost: spregovoriti s tehtnim glasom; njegove kretnje so umirjene in tehtne
  2. 2. ki je zaradi pomembnosti določene stvari vreden upoštevanja: tehten dokaz, razlog; izostati zaradi tehtnega vzroka
    ● 
    star. ujeti veliko tehtnih polhov težkih

téhtno prisl.: tehtno govoriti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek