tétrakord in tetrakórd -a (ẹ̑; ọ̑) muz. zaporedje štirih tonov, pri katerem začetni in končni ton obsegata kvarto



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek