toníti tónem nedov. (ī ọ́) 

  1. 1. izginjati pod (vodno) gladino: kamen je hitro tonil
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom izginjati, izgubljati se: pot je tonila v mraku; udarci so tonili v hrupu / resnica tone v množici besed
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastopanje stanja osebka, kot ga določa samostalnik: toniti v spanje; toniti v žalost / njegovo ime je tonilo v pozabo
    ● 
    ekspr. dežela je med vojno tonila v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; ekspr. sonce tone za goro zahaja; redko geologi ugotavljajo, da mesto polagoma tone se pogreza

tonèč -éča -e: toneč v spanje, ni ničesar več slišal; toneča ladja; toneče sonce



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek