tópika -e ž (ọ́) 

  1. 1. filoz. logični in retorični nauk o razporeditvi tez, s katerimi se dokazuje kaka trditev: Aristotelova topika
  2. 2. lit. celota miselnih in izraznih obrazcev določene literarne tradicije: v prevodu je ohranjena antična topika



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek