toríšče -a (íknjiž., navadno s prilastkom 

  1. 1. celota pojavov, stvari, na katero se nanaša, je usmerjeno človekovo delovanje, ustvarjalnost; področje: znanje z naravoslovnega torišča; zbornik vsebuje članke z različnih torišč // dejavnost, delo v okviru take celote: raziskovanje in razstavljanje sta dve torišči muzejskega dela / delovno torišče psihologije / z oslabljenim pomenom uspešno se uveljaviti na torišču športa v športu
  2. 2. kraj, prostor, kjer se kaj dogaja: lovska družba je določila torišče naslednjega lova
     
    zastar. pričakati sovražnika na torišču bojišču // kraj, prostor sploh: izkopavanja na torišču stare prestolnice



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek