totalitéta -e ž (ẹ̑knjiž. 

  1. 1. kar zajema, obsega vsa področja, vse vidike, stvari v celoti: opisovati partizanstvo kot človeško totaliteto; analiza razkriva strukturo določene totalitete
  2. 2. celovitost: totaliteta odrskega dela; strukturalizem implicira idejo totalitete // celotnost, celota: razumeti družbo kot totaliteto različnih kategorij



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek