tožílec -lca [u̯cinlc(ȋ) 

  1. 1. kdor koga toži, obtožuje: biti tožilec in razsodnik hkrati
  2. 2. jur. oseba v sodnem postopku, ki koga toži: nastopiti na obravnavi kot tožilec / zasebni tožilec
  3. 3. jur. predstavnik tožilstva, ki koga toži in v sodnem postopku dokazuje njegovo krivdo: tožilec zahteva visoko kazen / javni tožilec predstavnik javnega tožilstva; vojaški tožilec predstavnik vojaškega tožilstva



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek