tribún -a (ȗ) 

  1. 1. zgod., pri starih Rimljanih davčni uradnik v tribusu: služba tribuna
     
    zgod. ljudski tribun zakoniti predstavnik plebejcev pri starih Rimljanih; vojaški tribun višji častnik v starorimski legiji
  2. 2. knjiž. kdor javno zastopa, brani pravice, interese kake skupnosti: postal je delavski, kmečki tribun; tribuni ljudskih množic / tribun socialističnih idej glasnik, zagovornik



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek