trihotomíja -e ž (ȋ) knjiž. delitev, ločevanje na tri dele, vrste: načelo trihotomije / trihotomija dobro, slabo, neopredeljeno
 
filoz. trihotomija duše po Platonu delitev človeške duševnosti na čutni, čustveni in razumski del



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek