trívéjen -jna -o prid. (ȋ-ẹ̑) ki ima tri veje: trivejna krošnja
 
anat. trivejni živec možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek