tŕnje -a (ŕ) trnovi grmi, trnove veje: tod raste samo trnje; posekati trnje; ograditi kaj s trnjem; ostro, strupeno trnje / venec iz trnja / s trnjem so ga kronali mučili s položitvijo trnove krone na glavo // več trnov, trni: opraskan od trnja; veje so polne trnja
● 
ekspr. njene besede so bile trnje govorila je zbadljivo; ekspr. biti (ves) na trnju vznemirjen, nestrpen; ekspr. njegova pot je posuta s trnjem v življenju, pri delu ima dosti težav; prve dni so preživeli kakor na trnju so bili zelo nemirni, nestrpni; so se počutili zelo nelagodno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek