tróje štev. neskl. (ọ̑) skupina treh enot

  1. a) pri množinskih samostalnikih: troje grabelj, vil; iti skozi troje vrat / kupiti troje škornje tri pare
  2. b) pri drugih samostalnikih: troje prijateljev; troje oken tri okna // troje ti moram povedati tri stvari // skupina treh različnih enot: redili so troje živali: kravo, prašiča in kokoši / troje je mogoče: ali so ga ujeli ali je ušel ali se je kje skril; prisl.: vsega je imela po troje; večerjati v troje
     
    alp. naveza v troje trije, navezani na isti vrvi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek