ubírati -am nedov. (ī ȋ) 

  1. 1. delati, da kaj s čim drugim sestavlja urejeno, prijetno celoto: ubirati glasove pevcev; barve vzorca se lepo ubirajo med seboj // star. uglaševati: nekaj časa je ubiral razglašene strune, nato je začel igrati
  2. 2. ekspr. igrati, peti: fantje ubirajo vesele melodije / nekdo ubira strune kitare igra na kitaro
  3. 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, hoditi kod: vsak dan ubira isto pot; ubirala sta stranske poti; ubirali so smer proti severu // s prislovnim določilom, v zvezi ubirati pot iti, hoditi: konj je počasi ubiral pot; ubirala sta pot po bližnjicah
  4. 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, hoditi: peš jo je ubiral za njimi; hitro sta jo ubirala po strmini; kam jo ubiraš
  5. 5. ekspr. ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubirati nove metode, novo taktiko; prepričan je, da ubira pravo pot / ubirati svoja pota v ustvarjanju ne biti pretirano dovzeten za vplive
    ● 
    ekspr. ubirati korake, stopinje za kom hoditi; ekspr. molče sta ubirala dolge korake hodila z dolgimi koraki

ubírati se teh. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobniki se morajo pravilno ubirati

ubirajóč -a -e: pogovarjala sta se, počasi ubirajoč pot proti domu



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek