učárati -am dov. (ȃ) 

  1. 1. po ljudskem verovanju s skrivnostnimi silami povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: čarovnica ga je učarala, zato je bolan; učaral jo je, da se samo smeje // s skrivnostnimi silami spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: učarati koga v žival
  2. 2. knjiž. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: ta ženska ga je učarala

učáran -a -o: stali so nepremično, kakor učarani; učarano mesto



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek