uglasíti -ím dov., uglásil (ī í) 

  1. 1. naravnati glasbilo na določeno tonsko višino: uglasiti klavir, orgle; uglasiti za pol tona višje; uglasiti kitaro po klavirju; uglasiti citre s ključem
  2. 2. ekspr. narediti, da je kaj skladno, ubrano: uglasiti barve; uglasiti glasove pevcev / arhitekt je uglasil velikost oken s pročeljem // narediti, da je kaj skladno, enotno: uglasiti medsebojna stališča
  3. 3. elektr. naravnati napravo na določeno frekvenco: uglasiti oddajnik, sprejemnik; uglasiti anteno

uglašèn -êna -o 
  1. 1. deležnik od uglasiti: uglašen zbor; uglašena celota; uglašena igra orkestra; uglašeno violončelo; barvno uglašen
  2. 2. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: podobno uglašeni ljudje; na enotni barvni ton uglašena slika; na to temo je uglašeno vse posvetovanje; drugače uglašena razpoloženja
    ● 
    ekspr. danes pa je oče nakratko uglašen je nerazpoložen, razdražljiv; ekspr. srce ima uglašeno na dobre strune je dober človek; prisl.: oba elementa se uglašeno prepletata



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek