1. knjiž. upogniti, pripogniti:sneg je uklonil veje; pod težo se je njegov hrbet uklonil // skloniti:globoko ukloniti glavo / zaradi nizkega vhoda se je moral malo ukloniti
2. doseči, da se kdo vda, podredi:z ničimer ga ni mogoče ukloniti; ukloniti nasprotnika; z nasiljem, zvijačo ukloniti koga / nobena sila ga ne ukloni; ukloniti koga svoji volji / ekspr. ukloniti komu duha, ponos, voljo ● ekspr. glave, tilnika, vratu ni nikoli uklonil nikoli se ni uklonil, vdal; knjiž. s pesmijo ukloniti srca ljudi pridobiti njihovo čustveno naklonjenost; vznes. vsi boste morali ukloniti vrat smrti boste morali umreti
ukloníti se
1. prenehati vztrajati pri svojem mnenju, stališču in sprejeti voljo, zahteve drugega:pregovarjali so ga, a se ni uklonil; ukloniti se gospodarju / ukloniti se resnici; ukloniti se sodbi, ukazu / ukloniti se premoči; ukloniti se prošnji, želji sprejeti jo, uslišati jo // ukloniti se modi / duh, razum se je uklonil
2. zastar. prikloniti se, pokloniti se:nizko se uklonijo in odidejo; ukloniti se v pozdrav
3. zastar. umakniti se, izogniti se:ker jih je že od daleč zagledal, se jim je še utegnil ukloniti / ukloniti se komu s pota / neprijetnostim se bo težko ukloniti ♦ fiz. svetloba, zvok se ukloni v bližini izvirov in ovir se preneha širiti premo
uklónjen -a -o:uklonjen človek ●zastar. vinogradi, uklonjeni pred burjo varni, zavarovani