ultimatíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ultimat: ultimativna grožnja, zahteva / ultimativni datum / ultimativna nota
 
knjiž. ni se strinjal s tako ultimativnimi načini reševanja problemov ostrimi, izključujočimi različne možnosti

ultimatívno prisl.: ultimativno zahtevati kaj



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek