umoríti -ím dov., umóril (ī í) 

  1. 1. povzročiti smrt človeka, zlasti namerno: hotela ga je umoriti; popotnika so oropali in umorili; umoriti koga z nožem, s strupom; otroka je umorila že ob rojstvu; skrivaj, zahrbtno umoriti / ekspr. bolezen je umorila precej ljudi
  2. 2. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: vse veselje, voljo ji je umoril
     
    ekspr. žalostna novica bi jo umorila zelo prizadela

umorjèn -êna -o: ponoči je bil nekdo umorjen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek