• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

unciála -e ž (ȃ) 

  1. 1. zgod. grška in latinska pisava z enako visokimi zaokroženimi vélikimi črkami, ki se je uporabljala od 4. do 8. stoletja: rokopis je napisan v unciali
  2. 2. knjiž. vélika začetna črka, prevzeta iz te pisave: unciala na začetku vrstice



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek