upériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 

  1. 1. obrniti orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti: uperiti puško, strojnico v koga; uperil je meč v njegov trebuh
  2. 2. knjiž. naravnati, usmeriti: uperiti daljnogled proti goram / uperiti vse svoje sile v kaj / uperiti svojo politiko proti vojni / z oslabljenim pomenom: uperiti pogled v koga; ekspr.: uperiti protest proti krivici protestirati; uperiti kritiko zoper to metodo kritizirati jo
  3. 3. obrt. opremiti z naperami: uperiti kolo

upérjen -a -o: na jetnike uperjene puške; njegova dejavnost je uperjena proti sodelavcem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek