upravičeváti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. imeti, navajati zadostne razloge za kaj: upravičevati svojo odločitev // biti zadosten razlog za kaj: dozdajšnji uspehi upravičujejo upe, da bo načrt dosežen; nič ne upravičuje njegovega strahu
  2. 2. publ. dajati pravico do česa: vaše življenje vas kljub vsemu ne upravičuje do maščevanja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek