• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

upravíčiti -im dov. (í ȋ) 

  1. 1. imeti, navesti zadostne razloge za kaj: upravičiti ustanovitev podjetja; upravičiti zahteve
  2. 2. z ravnanjem, dosežki dokazati pravico do česa: upravičil je svoj položaj / kinoteka je upravičila svoj obstoj / upravičil je zaupanje delovnih ljudi

upravíčen -a -o 
  1. 1. deležnik od upravičiti: s temi dejstvi je stvar upravičena
  2. 2. za katerega obstajajo zadostni razlogi: upravičen odpor proti potujčevanju; upravičeni pomisleki; upravičen sum; upravičena domneva
  3. 3. ki ima pravico do česa: upravičen dedič; biti upravičen do otroškega dodatka; prisl.: upravičeno pohvaliti, zavrniti kaj; upravičeno se pritoževati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek