• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

uravnálec -lca [lcinu̯c] m (ȃ) knjiž. 

  1. 1. kdor kaj uravna: uravnalec je zlomljeno kost slabo uravnal / človek postaja zavesten uravnalec medčloveških odnosov uravnavalec
  2. 2. regulator, ravnalo: zamenjati uravnalec / avtomatični uravnalec



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek