1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost:fanta je nekdo urekel, zato ga boli glava; ureči sosedu konja, svinje / vse bolj hira, ker mu je nekdo urekel / ureči komu smrt z besedo, pogledom povzročiti, določiti; ureči točo z besedo, dejanjem preprečiti, da bi padala, povzročila škodo // ureči z besedo, s pogledom // z besedo, pogledom spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega:ureči koga v gos, skalo
2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja:lepa soseda ga je urekla / strast jo je urekla / ureči koga z odločnim nastopom, s sproščenim smehom / ta ženska mi je urekla oči, pamet // navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog:gledal je zveri v oči, da bi jo urekel ● redko zagotavljala je, da se ne bo premislila, pa se je urekla zarekla, zagovorila
urečèn -êna -o
1. deležnik od ureči:urečen človek; krava je urečena
2. zastar. dogovorjen, domenjen:urečeni dan sta se res srečala; prisl.: urečeno govoriti, se vesti
Dostopnost