uróčen -čna -o prid. (ọ̄) ki uroči

  1. a) po ljudskem verovanju: bati se uročne ženske / uročne besede / uročna moč
  2. b) ekspr.: dolgi, uročni poljubi; njene črne oči so zanj uročne

uróčno prisl.: uročno gledati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek