ustoličeváti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. podeljevati, priznavati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličevati škofe, vladarje
     
    zgod. ustoličevati koroške vojvode // ekspr. uradno postavljati, uvajati na službeno mesto: ustoličevati novega predsednika, urednika
  2. 2. ekspr. uveljavljati, utrjevati: ustoličevati humanizem / ustoličevati nov politični režim



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek