utemeljíti -ím dov., uteméljil (ī í) 

  1. 1. dati čemu temelj, osnovo: utemeljiti nauk, teorijo / ta dela so utemeljila slovensko književnost; utemeljiti kaj kot znanost
  2. 2. narediti, da je kaj logično upravičeno: utemeljiti pritožbo, prošnjo, zahtevo; filozofsko, znanstveno utemeljiti trditev // navesti vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: utemeljiti odpust z dela; svojo odsotnost je slabo utemeljil / utemeljiti izjavo; utemeljiti s številkami; svojega strahu ni znal razumsko utemeljiti
  3. 3. zastar. ustanoviti: takrat so utemeljili več hranilnic / utemeljiti grad, mesto

utemeljèn -êna -o: utemeljen dvom, sum; pritožba je dovolj utemeljena; to je strokovno dobro utemeljeno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek