utíšati -am dov. (ȋ) 

  1. 1. narediti, da postane kaj tiho, tišje: utišati glas, jok, stopinje; utišati pogovor / utišati motor, radijski sprejemnik / utišati otroke pomiriti // narediti, povzročiti, da kdo preneha govoriti: utišati koga z ostro besedo, s pestmi; hotel je spregovoriti, pa so ga utišali / ekspr. utišati politične nasprotnike onemogočiti // ekspr. utišati (si) vest
  2. 2. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: utišati bolečino, nemir; utišati svoja čustva; vihar se je utišal
    ● 
    knjiž. utišati nerede pomiriti; ekspr. utišati si lakoto potešiti

utíšati se postati tih, tišji: glasovi so se utišali; ploskanje v dvorani se je utišalo / proti polnoči se mesto utiša

utíšan -a -o: utišan korak; utišana glasba, utišana želja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek