vábnik -a (ȃ) 

  1. 1. lov. ujeta žival, navadno ptica, s katero se privabljajo druge živali: vabnik v kletki se je začel oglašati; loviti z vabniki // kletka s tako živaljo: obesiti vabnik na drevo
  2. 2. knjiž. vabilec: vabnik je zavajal ljudi v igralnice / bil je eden največjih vabnikov v Alpe



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek