• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

vagánt -a m (ā á) 

  1. 1. lit., v srednjem veku potujoči klerik ali študent, ki ustvarja latinske posvetne pesmi po ljudskih napevih: vaganti in potujoči komedijanti
  2. 2. knjiž. potepuh, klatež: živel je kot vagant



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek