varčeváti -újem nedov. (á ȗ) prizadevati si porabiti čim manj

  1. a) denarja: varčuje, zato si lahko marsikaj kupi / varčevati za avtomobil, hišo / pog. nima za koga varčevati / varčevati pri izdatkih; varčevati z denarjem / varčevati pri banki, hranilnici
     
    fin. namensko varčevati za določen namen, ki ga organizira navadno banka
  2. b) dobrin sploh: varčuj, da nam ne zmanjka vode / varčevati pri hrani, obleki; varčevati z elektriko; varčevati s prostorom
    ● 
    ekspr. starši pri njem niso varčevali s palico so ga velikokrat tepli; ekspr. z besedami je navadno zelo varčeval bil je redkobeseden



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek