• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

védanec in vedánec -nca m (ẹ́; á) nar. gorenjsko 

  1. 1. bedanec, divji mož: pazi, da te vedanec ne ujame; teči kakor vedanec zelo hitro
  2. 2. vedomec: duši ga vedanec / duša nekrščenega otroka je vedanec



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek