• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

véden1 -dna -o prid. (ẹ̄) star. 

  1. 1. nenehen, stalen: vedno bobnenje slapa / biti v vedni nevarnosti / vedni prepiri
  2. 2. večen, trajen: tam je vedna pomlad / obljubiti komu vedno zvestobo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek