• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

vedrílec -lca [u̯cinlc] m (ȋ) redko 

  1. 1. kdor kje vedri: vedrilci pod napuščem
  2. 2. knjiž. veter, ki povzroča, da se nebo vedri: zapihal je vedrilec / veter vedrilec



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek