• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

velélnik -a [tudiu̯n] m (ẹ̑) 

  1. 1. lingv. glagolska oblika za izražanje velelnega naklona: druga oseba velelnika; naglas velelnika // velelni naklon: poved v velelniku
  2. 2. knjiž., navadno s prilastkom zahteva, nujnost: delati ljudem dobro je njegov etični velelnik



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek