• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

vélum -a m (ẹ̑) 

  1. 1. rel. ogrinjalo za duhovnika z monštranco, v kateri je posvečena hostija, ali za asistenta, ki nosi škofu palico, mitro: ogrniti se z velumom // ogrinjalo za pokrit kelih, v katerem so posvečene hostije: vzeti velum s ciborija
  2. 2. lingv. mehko nebo: na velumu tvorjen soglasnik



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek