Tipkovnice
veréja -e ž (ẹ̑) nar. kol, steber, na katerega se privežejo, pritrdijo vrata, lesa v plotu: odprl je leso in se umaknil k vereji // pokončen kol, steber v plotu sploh: pritrditi late na vereje
Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji
Komentiraj slovarski sestavek
Obvestilo o uporabi piškotkov
Trenutno imate izkljopljeno uporabo ne-nujnih piškotkov.
Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo nujnih piškotkov. Za ne-nujne piškotke podajte izrecno soglasje.
Več o piškotkih
Dostopnost
Dostopnost