véren-rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 

  1. 1. knjiž. popolnoma podoben, točen: narediti veren posnetek lokomotive; portret je tako veren, da osebo vsak prepozna // resničen, prepričljiv: to slikarstvo je veren odraz dobe; zgodovinsko veren okvir predstave / opravljati poskuse v kar najbolj vernih okoliščinah podobnih naravnim
  2. 2. zastar., navadno v povedni rabi zvest, vdan: biti komu veren prijatelj / ostati veren zemlji / nositi v srcu verno ljubezen

vérno prisl.: verno ga je čakala; verno upodobiti življenje
 
zastar. verno ga je poslušal pazljivo, zaupno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek