vêrman tudi wêhrmann -a [verman(ȇ) med drugo svetovno vojno pripadnik napol vojaških oddelkov, ki so jih ustanovili Nemci na zasedenem slovenskem ozemlju: partizani so napadli, razorožili vermane; policisti, orožniki in vermani / biti pri vermanih



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek