véšč -a -e prid. (ẹ̄) 

  1. 1. ki zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost: računanja, star. računanju vešč človek / vešč grščine ki dobro zna grško; star. poti vešč ki dobro pozna pot // vešč jahač, lovec
  2. 2. ki kaže tako lastnost koga: vešč udarec; vešče pisanje / ekspr.: z veščo roko voditi podjetje; ocenjevati z veščim očesom kot (dober) poznavalec, strokovnjak
    ● 
    zastar. vešči ljudje trdijo o dogodku drugače ljudje, ki vedo o njem

véšče prisl.: vešče uporabljati orožje; sam.: branja in pisanja veščih nekoč ni bilo veliko



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek