véto -a (ẹ̑) jur. pravica koga, da z ugovorom, nasprotovanjem prepreči sprejem, izpolnitev sklepa, zakona: član predsedstva je uporabil veto / dati, vložiti veto na predlagani zakon; pravica (do) veta / absolutni veto s katerim se zavrne izglasovani sklep, zakon; odložilni ali suspenzivni veto ki povzroči odložitev sklepa, zakona



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek