a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave:mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi; vi ste zdaj še na slabšem kakor mi; tudi ve boste morale sodelovati; ekspr. vsi delamo, vi pa spite; še vi tega ne bi zmogli; elipt. kdo bo za to odgovarjal? Vi; niste vi kar tako / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na izlet bomo šli mi, vi in naši prijatelji; mi gremo po drva, ve ženske pa pripravite vse za pečenje
b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena:vam se še ne mudi; tudi vas so povabili; okrog vas se zbirajo nevarni ljudje; pri vas je lepo / samo pet vas je menda bilo // pesn. izraža, da govoreči ogovarja stvar, pojem, nenavzočo osebo:hej vi, hrasti mogočni; ve, ribice v potoku; o ve, moja mlada leta
2. izraža osebo, ki jo govoreči ogovarja v množini, jo vika:a, vi gospod ste; vi, sem ga vprašal, kaj pa delate; rešite svojega prijatelja! Kaj vam to mar / pog. ste vi prebral knjigo prebrali // ko bi bil jaz vi, bi se ga izogibal na vašem mestu; dovolite, da vam predstavim svoje sodelavce; oprostite, spoštovani, da vas motim / ogovarjati koga z vi
3. v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost:srce vam prehitro bije; stric vam je umrl; kako vam je ime
4. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost:to so vam bili lepi časi; to vam je bil pravi mož; čudovita je in kakšen glas vam ima
5. izraža nedoločeno osebo, človeka nasploh:blešči se, da vam vid jemlje; hudo je, če vas takole zaničujejo; prim. ti, vidva
Dostopnost