vídec -dca (ȋ) 

  1. 1. kdor na osnovi kakih znakov vidi neznane, prihodnje stvari: pesnik je bil tudi videc; slavni vidci in vedeži / videc prihodnjega razvoja
  2. 2. knjiž. kdor (dobro) vidi: ni boljšega vidca od njega
    ♦ 
    rel. kdor notranje doživi, izkusi kaj nadnaravnega brez posredovanja čutnih organov



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek