vídva védve tudi vídve védve tudi vídve zaim., váju (dvéh) tudi vàs dvéh, váma (dvéma), váju (dvá dvé dvé) tudi vàs dvá dvé dvé, váju (dvéh) tudi vàs dvéh stil. váma (dvéma), váma (dvéma) (ȋ ẹ̑)
1. izraža dvojico oseb, ki ju govoreči ogovarja
a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave:jaz grem pogledat naprej, vidva pa počakajta tukaj; naredi več kot vidva oba skupaj; nav., ekspr.: zdaj sta pa vidva na vrsti; tudi vedve morata proč; elipt. kdo bo poskrbel za živino? Vidva, seveda; pog. vidva se bosta že znašla / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: vidva in sosedje se dobro razumete; vedve z materjo sta gotovo utrujeni
b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena:vama še ni treba hiteti; vama ne bo nihče nič rekel; pri vaju je vedno prijetno; med vama so nesoglasja / ali vama res niso nič dali; obe vaju bodo tožili // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek:včeraj vaju ni bilo na predstavi; lahko vama je žal; kako je zdaj z vama? kakšen je vajin položaj
2. navadno v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost:stric vama je umrl; bil vama je kot oče / star. za vaju prihodnost gre vajino
3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost:to vama je bil vihar; prim. ti, vi
Dostopnost