viháriti -im nedov. (á ȃ) 

  1. 1. z veliko silo, intenzivnostjo pihati: burja vihari nad hribi; brezoseb. najbolj je viharilo na oceanu; začelo je močno deževati in vihariti; pren., ekspr. stara čustva so spet viharila v njej
  2. 2. ekspr. hitro in hrupno iti, hoditi: viharil je okrog pogorišča; viharil je proti hiši; viharil je po stanovanju
  3. 3. preh., ekspr. delati, povzročati, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče giblje; vihrati: veter vihari zastave / burja vihari vrhove smrek / vihariti morje valoviti
  4. 4. preh., ekspr. vznemirjati, razvnemati: pisatelji so viharili bralce / čudne misli so jo viharile ves dan
    ● 
    ekspr. viharil je skozi življenje, kakor je vedel in znal prebijal se je



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek