víhra -e ž (ȋ) 

  1. 1. vihar: vihra se je počasi umirila; kot vihra je planila v sobo; novica se je kot vihra razširila po mestu / deževna, snežna vihra / v njegovem srcu je besnela vihra
  2. 2. ekspr., s prilastkom silovito, uničujoče dogajanje: čutiti posledice vojne vihre; vihra revolucije
  3. 3. ekspr. vihrav človek: kaj hoče ta vihra od mene; težko je vzgajati tako vihro
    ● 
    ekspr. ob teh besedah je v razredu nastala vihra hrup, nemir; ekspr. članek je povzročil pravo vihro prepir, polemiko, razburjanje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek