• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

vijáčenje -a s (ā) 

  1. 1. glagolnik od vijačiti: loviti sulce z vijačenjem
  2. 2. pritrjevanje, povezovanje z vijakom, vijaki: vijačenje okvira; vijačenje in varjenje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek